Logo - click for home
Logo - click for home
Gostilna Pri Lojzetu - naslovna fotka

"Popoldan s Krogovci

Začetek poletja. Zazvoni Barbin mobitel. Tomi. Sredi tedna. Povabilo k Jošku Sirku, neformalno bo, a se da slutiti, da fotoaparat ne bo motil. Prej nasprotno. Ga torej, ko se z Barbi pustiva prepričati, sprejmeva povabilo in se odpraviva, vzamem s sabo. Pri lovcu (AI Cacciatore) Joška Sirka na posestvu La Subida pri Krminu zaprto. A kuhinja je v pogonu. Ravno iato smo tu. Kajti kuhalo se bo njim - Jošku, družini in osebju. Razlogov je več, povod pa seveda pravšnji - Joško in Loredana sta postala nono in nona vnukinji Marti.

• Krogovci. Po nakidjučju je naneslo, da smo se z vsemi za revijo Vino že obširno pogovarjali. Veliki intervjuji. Vsi so potem našim bralcem tudi že pripravili nepozabne večere: Tomi (Gostilna Pri Lojzetu, Zemono pri Vipavi), Janez (Restavracija JB, Ljubljana), Ana in Valter (Hiša Franko, Staro selo pri Kobaridu), Joško (La Subida, Kimin, Italija), Maruška, Boris, Tadej in Taras (Pikol, Rožna Dolina pri Novi Gorici) ter Pope (Costilna AS, Ljubljana). 'hudi tokrat naj bi bilo nepozabno. A drugače.

• Jedilniki na mizah sicer ko dopuščajo ideje, da bo vse stvar trenutnega navdiha. Marin (med revijaši na strani 5) kot pobudnik ne samo tokratnega krogovskega druženja tega verjetno niti ne bi dopustil. Ostalo pa daje pričakovati, da bo popoldan pester. Tako v kuhinji, kjer potem s fotoaparatom preživim precej časa, kot pri mizah. Ob prihodu, na dvorišču, provokativno aperitivno. Namesto penine med drugim uživaško, Gravnerjeva rebula iz ainfore zoo?, magnum, potem se Boris in Maruška vešče lotita brancina in ga razstavita na tanke rezine, ki se jim na jedilniku reče karpačo. Janezu v kuhinji kmalu zatem že curlja s čela, na šteedilniku nam pripravlja kapesante, res se poti, ch, drugače je v svoji nji, kjer je vse že v malih možganih. Malo pozneje V kuhinji obiščem Popeta, ki nad piskrom navija za še nekaj minut kuhanja riža, del omizja, ki se tudi mota tam, očitno ne zdrži čakajoč za mizo in skuša biti v pomoč, pa je za izrazitejši al dente. Torni poskusi in pove svoje, Ana enako. In ko potem v jedilnici pomažemo krožnike, ugotovim, so se najhitrejši in spremi repetejevci lotili preostalega viška kar iz piskra. In se pridružim. Kuhinjo, to zakulisje, ki je danes tudi oder, zasede Ana in nam čara račje raviole, Tomi pa potem zlaga koščke brancina na soliti žar.

• Streže danes vsakdo, ki ni ravno v vlogi trenutnega chefa, kratek avtorjev komentarček vsakega krožnika pri mizi, ne manjka hudomušnih pripomb, zamere ni, kuharjev blef se danes seveda tudi ne bi obnesel, omizju bi se težko dalo kaj skriti ali prikriti. Včasih mnenje razmislek navezava na izkušnjo, anekdota, pojasnilo o podrobnosti, prijemu, sestavini, drugič spet o trenutnem ali prejšnjem vinu ob krožniku. Večeri se, Ana, ki nam drobi sire, prepusti nož Valterju,Tomi obliva omizje z brinasto dišečim dušikom in nam na žlico postreže svoj gin tonic. Skupni desert in potem že spet ven na dvorišče, vina seveda ne manjka, potem pa za presenečenje še Janezova torta. Drugače kot Marta je ni mogel poimenovati, in če je ta popoldan za trenuteek kdo morda, morda, morda pri kateri od izrečenih pohval rahlo stisnil figo za hrbtom, so bili pokloni za ta Janezov zaključek vsekakor iskreni. Repeteji in prazni krožniki po vsem, česar smo bili že deležni, pač ne lažejo.

• Edino resno zamero dneva si od Popeta na koncu prisluži Joškov sin Mitja, ki nam, skoraj golobradi mulc, natoči svoje vino, katerega se Pope tudi sam ne bi sramoval. In to seveda pri razliki v letih in izkušnjah med njima do starejšega nikakor ni pošteno. A Popeta poznamo, šlo je seveda za priznanje mladeniču.




Vse pravice pridržane  | Avtorji