Logo - click for home
Logo - click for home
Gostilna Pri Lojzetu - naslovna fotka

Razkošje med vinogradi

Slikoviti Dvorec Zemono, ki se v vsej svoji lepoti bohoti na gričku med vinogradi, nedaleč od Vipave in ki človeka naravnost navdušuje, v svojih nedrjih skriva razkošje okusov, nepozabnih vonjav in majhno četico ljudi, ki s svojo srčnostjo in toplino človeka naravnost očarajo. To je kot ljubezen na prvi pogled, saj se obiskovalec, ki se enkrat spogleda z Gostilno pri Lojzetu, spet in spet vrača.

Na prvi pogled umirjen renesančni dvorec, obdan s čudovitim parkom in eno izmed najlepših razglednih točk v Vipavski dolini, deluje kot speča lepotica, ki se bohoti v vsej svoji lepoti. Ko se človek pripelje na Zemono, je poln pričakovanj in v nezavednem nehote sluti, da se bo soočil s presenečenjem.

Neslišno, kot je dvorec sam, se kot v pravljici o Trnuljčici začne vse prebujati. Prijazno osebje Gostilne pri Lojzetu obiskovalce sprejme z vsem spoštovanjem, jih povpraša po njihovih željah, potrebah, pričakovanjih ... Za trenutek počakajo, da se obiskovalci odločijo, kje se bodo prepustili kulinaričnim užitkom - pod oboki mogočnega dvorca, na terasi, morda sredi parka ali v intimnosti notranjih prostorov, ki s pritajenim mrakom in diskretno svetlobo pričarajo prav posebno vzdušje.

Vse od pomladi pa do pozne jeseni se je škoda odpovedati mizi, od katere pogled seže po prostranih vinogradih in vencu hribovja trnovske planote, pogledu, ko imaš pokrajino tako rekoč na dlani. Spretno osebje kot bi treni( prinese mizo in hip za tem je na njej popolna dekoracija in ko človek sede za takšno mizo, se počuti kot kralj na svojem dvorcu.

Lastnik Gostilne pri Lojzetu Tomaž Kavčič s svojo neverjetno energijo pri gostu vzbudi posebne občutke. Potem ko je z vso zavzetostjo in svojimi zamislimi v kuhinji, ga že prihodnji trenutek opazimo med gosti, s katerimi pokramlja, si izmenja kaj o tem in onem in seveda reče kakšno o njihovi ponudbi. Gostu se posveti z vso zavzetostjo, mu prisluhne in s svojo umirjeno živahnostjo želi vnesti sproščenost. »Želim si, da se gost pri nas počuti sproščenega, zato se nikoli ne gremo nekega elitizma - dobrodošel je vsak, pa čeprav bi rad pojedel le nekaj 'na žlico', saj v naši ponudbi nikoli ne manjka niti tradicionalna primorska jota ali kakšna druga enolončnica,« pravi Tomaž, pa čeprav gurmanski sladokusci vedo, da te na Zemonu s simfonijo okusov in vonjav popeljejo v nebesa.

Se tako preprosto jed znajo tako spretno umestiti na krožnike, ki jih odlikujejo različni materiali in oblike, z dekoracijo pa pričarajo občutek, da se človeku kar milo stori, ko pomisli, da bo ta umetnina že čez nekaj minut končala v njegovih ustih.

A vonj slastno pripravljene hrane tako razdraži brbončice, da je sia po okušanju dobrot tako velika, da se ji ne moremo upreti. Gostilna pri Lojzetu, katere tradicija seže v daljno leto 1897, ko sta Tomaževa pranona Mici in pranono Lojze odprla gostilno v Dornberku, nadaljevala pa nona Valerija in nono Lojze in pozneje mama Katja, je vse do današnjih dni ohranila svojo tradicijo, ki se ji niso izneverili tudi po letu 1993, ko so se preselili na Dvorec Zemono.

V Gostilni pri Lojzetu že od vsega začetka gostu postrežejo s svojim kruhom, ki pride na mizo naravnost iz pečice. Prilagajajo ga sodobnim trendom in mu dodajajo priboljške, kot so mak ali orehi.

»Pri nas kruha ne režemo, temveč ga lomimo, kot je to počel Kristus,« nam razloži Tomaž, ki želi biti vedno zraven, ko dobijo gostje hrano na mizo - posebno pa je tudi doživetje, ko strežno osebje pred gosti v belih rokavicah lomi kruh in ga po vsakem obroku posebej servira - dišečega in toplega. K tradiciji sodi tudi hrenov namaz, ki se odlično ujame s koščkom slastnega kruha.

»Pri nas ostajamo zvesti tradiciji, kar pa še ne pomeni, da smo osredotočeni zgolj na tradicionalno hrano iz Vipavske doline. Cenimo stare in tradicionalne recepte, ki pajih prilagajamo sodobnim trendom. Gostu želimo ponuditi zdravo in kakovostno hrano, zato jo nakupujem sam, saj se tej nalogi še posebej skrbno posvetim. Kakovostne sestavine so osnova za pripravo dobrega obroka, seveda pa poskrbimo, da se v naši kuhinji znajdejo tudi tradicionalni vipavski proizvodi,« s posebnim žarom v očeh pripoveduje Tomaž, ki nikakor ne more skriti, da kar dela, dela s srcem. »Nikoli mi ni bilo žal ur, ki sem jih preživel v gostilni, pa čeprav se te včasih zavlečejo v zgodnje jutro, žal mi je le to, da imam premalo časa za svojo 15-letno letno hčerko Saro, kateri bi se rad več posvečal,« pove Tomaž z očetovskim ponosom in se ne obremenjuje s tem, ali bo hči nadaljevala tradicijo.« V nič je ne bom silil, pustil bom, da se sama odloči, in kakršna koli bo njena odločitev, jo bom sprejel kot dobro,« še pove Tomaž, ki ne more skriti, da je svetovljan, ki ga kot človeka, mojstra kulinarike in poznavalca vin spoštujejo tako v Sloveniji kot izven nje. Tomaž je tudi predsednik slovenskega združenja prestižne druščine Jeunes Restaurateur Europe, ki združuje najbolj ugledne lastnike restavracij iz vse Evrope.

Nekajkrat na leto pa se odzove povabilu in v kakšni tuji ugledni restavraciji pripravi večer Gostilne pri Lojzetu, kjer goste razvajajo s svojo edinstveno kulinariko, pri kateri ne manjkajo niti vrhunska vina, ki ti pričarajo okus, ki traja. »Vino ni samo hrana in pijača,« je prepričan Tomaž, »je tudi nekaj za dušo.« Prav tako nekaj za dušo pa je tudi kosilo ali večerja na Dvorcu Zemono v družbi okusov in vonjav iz Gostilne pri Lojzetu in vseh tistih, ki jih ustvarjajo.

»Kis je v prehrani velik pomembnež,« trdi Dario Cortese v knjigi Naravni kis. Brez njega bi ne bilo ozimnice, pa tiste znamenite angleške jedi, ki ji otočani pravijo 'fish and chips', niti ne japonskega sušija, tradicionalne kitajske svinjske obare ali eatneja, gorčice, majoneze, kečapa. Pripravimo ga lahko iz marsičesa: sirotke, grozdja, datljev, piva, jabolčnega soka, kombu čaja, sladu, riža ali razredčenega alkohola. Ce lahko verjamemo mezopotamski pripovedki, je nastal po naključju - ko je dvorni sluga pozabil zapreti sod vina. A zmotno bi bilo misliti, da je pravi kis le pokvarjeno vino. »Je ena žlahtna stvar,« pravi gostilničar in strastni kisar Joško Sirk iz Krmina.

Že Asirci, Grki in Rimljani so ga vključevali v številne recepte, od nekdaj pa so ga čislali kot čudežni napitek. Rimski vojaki so ga redčili z vodo in pili namesto soka, kot prvovrstno zdravilo pa naj bi ga dali Jezusu na križu. V renesansi je proizvodnja kisa doživela pravi razcvet, predvsem Francozi so se hvalili z več kot petdesetimi vrtsami, ki so jim dodajalo različne začimbe, zelišča, sadje ali cvetje. V pravih kuhinjah ima kis nadvse pomembno mesto, saj šteje za cenjeno začimbo, ki utemeljuje okuse. In kot meni gospod Joško: "Kis je ena taka lepa igra!"

Gostilna pri Lojzetu
Na Zemonu; kjer domuje vrhunska kulinarična Postojanka - gostiina Pri Lojzetu - imajo do kisa zelo spoštljiv odnos. Tomaž Kavčič, ki snuje domiselno ponudbo restavracije (vešč preplet tradicionalnih sestavin in novih okusov), pravi da se ga je v mladostí branil, z leti pa je odkril njegovo bogastvo in skrite okuse. »Je kot ščepec soli v sladici,« je rekel med pripravo jastogovega, karpača, ki ga je položil na zelenjavo, kuhano na pari. »Tudí vodi smo dodali kanec' kisa,« je pojasnil. "Primorskega vinskega kisa, mešanega iz več sort rdečega vina,"

Poleg tega je jed oplemenitil še s tremi omakami, za tisto iz kisa je mojster Tomi uporabil staro recepturo vipavskega oziroma briškega toča: »Salamo smo zakuhali v kisu, zgostili in jo uporabili kot omako.« Vse skupaj pa zaokrožílí z žlico bazilikine pene. In katerim jedem še dodajajo kis? »Ribam, divjačíni, jagodam ali sladoledu ... Mešal pa sem ga tudi že s tobakom in z medom. Zanimiva omaka je nastala, lepo se poda k jagenjčku.«
www.prilojzetu.cam




Vse pravice pridržane  | Avtorji